Gasilski prapor – simbol ponosa iz treh stoletij

Tradicija nas povezuje z marsikaterim društvom kar na celi črti. Lani so se nam izpod Snežnika ponovno oglasili iz PGD Ilirska Bistrica z naročilom novega prapora, tretjega po vrsti, s katerim so se obrnili daleč v preteklost, k svojemu prvemu praporu, ki so ga razvili 1894 leta.

Z delno rekonstrukcijo smo častitljivi predlogi vdahnili novo življenje, dotrajane barve pa so končno zasijale s polno močjo. Z izgledom novega prapora so bili zelo zadovoljni. Ob prevzemu novega prapora so nam predali tudi mapo s korespondenco dogovarjanja za njihov drugi prapor, ki je nastal v naši delavnici daljnega leta 1956. Zanimivi so odlomki dopisov, kjer Marija Ercigoj rešuje različne estetske in ekonomske zadrege v zasebnim podjetnikom neprijaznih časih. Iz vzorno urejene dokumentacije je razvidno, da je društvo skupaj s pasarskimi, graverskimi, lesnostrugarskimi deli in materialom odštelo 19.679 starih dinarjev. Ja, material je imel svojo postavko. Tudi danes je kar težko dobiti ustreznega. V Evropi so bili v zadnjih desetletjih za tekstil težki časi.

Društvom običajno rečemo, da prapor zdrži 40 do 50 let, pri PGD Ilirska Bistrica pa jih je v rokavicah vzornih praporščakov kar 60. Pa še tako se mu ni preveč poznalo. Prijetno zgodbo lahko sklenemo z besedami predsednice PGD Ilirska Bistrica Darje Slavec Stančič: “prapor je še lepši, kot smo pričakovali, in upam, da bo služil še dlje, kot tisti, ki ga je naredila vaša babica”.